Stranpoti osebnih stečajev

Ob menjavi službe in posledično negotovih prihodkih v prehodnem obdobju sem si najprej temeljito prerešetal svoje stroške in jih razdelil na neizogibne in na tiste manj nujne. In seznam slednjih sem odločno skrajšal. Eden od ukrepov, ki sem ga na presenečenje marsikoga sprejel brez oklevanja, je bil tudi ta, da sem se znebil dragega avtomobila. Letno sicer prevozim okrog 50 tisoč kilometrov, ampak v času, ko sem »sedel doma«, mi je predstavljal zgolj preveliko tveganje in odvečne stroške. Nikakor pa si nisem mogel privoščiti priti v situacijo, da ne bi plačeval svojih dobaviteljev.

 Prepogosto pa si ljudje izbirajo drugačna merila, kaj potrebujejo in kaj ne. Pri tem jim je, žal, v podporo tudi stečajna zakonodaja oziroma še bolj njeno zgrešeno razumevanje.

 Na spletni strani enega od ponudnikov, ki po ceni 150 EUR obljublja »zaživite življenje brez dolgov«, piše: »Glavni cilj stečajnega postopka je odpust obveznosti (dolgov)«. Dvomim pa, da je bil to resnično namen zakonodajalca. Na pravni fakulteti so nas učili, da je bistvo stečajnega postopka zaščita – oziroma enako obravnavanje – upnikov. Aktivnosti stečajnega upravitelja bi morale biti usmerjene v iskanje in unovčevanje premoženja prezadolženega dolžnika ter poplačilo upnikov v največji možni meri. Žal pa praksa v naši preljubi deželi precej odstopa od idealov. Tako kot na marsikaterem drugem področju, je pravičnost nepoznan pojem, ekonomičnost pa usmeritev, ki polni napačne žepe. Zadnje čase se pri nas vsako leto ob dobrih tisoč stečajih podjetij v postopku osebnega stečaja znajde več kot 4 tisoč posameznikov, fizičnih oseb – potrošnikov. Če pomislimo, da imamo letno dobrih 20 tisoč rojstev, to pomeni, da lahko z veliko gotovostjo vsakemu petemu državljanu napovemo, da se bo znašel v osebnem stečaju. In ne samo, da bodo upniki v tem stečaju ostali popolnoma nepoplačani; država bo imela z izvedbo postopka najverjetneje še dodatne stroške.

 Kako se stečajni postopki odvijajo, lahko kar orišem s kronologijo konkretnega primera, ki sem mu bil priča: 

  • Ženska v najboljših letih (rojena 1979) gre v sredini leta 2014 v osebni stečaj. Tisti upniki, ki za ta postopek izvejo, prijavijo za dobrih 15 tisoč EUR terjatev. Dobrega tisočaka veliko terjatev ima med drugim npr. operater mobilne telefonije.
  • Septembra istega leta se prične še postopek za odpust njenih obveznosti.
  • Februarja 2015 se dolžnica dogovori za dolgoročni najem avtomobila, pri čemer dobavitelj spregleda dejstvo, da je v osebnem stečaju. Po nekaj mesecih uporabe avtomobila preneha plačevati mesečno obveznost, kljub pozivom pa se spretno izmika tudi vračilu avtomobila. Na koncu upnik le dobi svoj avtomobil nazaj, ostaja pa neporavnana obveznost – skoraj 1.000 EUR.
  • Stečajni upravitelj uspe unovčiti dolžničino naložbo v vrednostne papirje v vrednosti 198,03 EUR. Poleg tega se v stečajno maso zlije še vračilo dohodnine v višini 164,17 EUR. Celotna stečajna masa tako znaša 362,20 EUR.
  • Stečajni upravitelj si s strani sodišča izbori potrditev stroškov v znesku 1.894,00 EUR, kar pomeni, da mora 1.531,80 EUR doplačati Republika Slovenija – torej mi, davkoplačevalci.
  • V marcu 2017 sodišče izda sklep o odpustu obveznosti, s katerim dolžnico osvobodi vseh terjatev, ki so nastale do uvedbe stečajnega postopka. Če bi sodišče in stečajni upravitelj upoštevala vsa znana dejstva, do odpusta obveznosti sploh ne bi smelo priti.

 Glede na dejstvo, da se življenjski slog dolžnice ni spremenil, so se že v času trajanja njenega stečajnega postopka nagrmadile nove obveznosti. Za izmikanje upnikom dolžnica koristi brezplačno pravno pomoč. Odvetnica, ki jo plačujemo davkoplačevalci, ji pomaga z nasveti, da jo morajo upniki pustiti pri miru. Oseba, zoper katero se je ravnokar zaključil stečajni postopek in je v vmesnem času že nagrmadila nove obveznosti, ki jih ne poravnava, upnika hitro poduči, da je ne sme vznemirjati z opominjanjem, ker ga bo sicer prijavila policiji…

Pričujoča zgodba opozarja, da naša stečajna zakonodaja pri ščitenju potrošnikov ni dosegla svojega namena. Morda po nesreči, morda je bila namenoma zlorabljena. Če je idealni cilj osebnega stečaja to, da dolžnika razbremenimo prevelikih starih obveznosti in mu omogočimo, da normalno zaživi naprej, bi si moral dolžnik »normalno življenje« verjetno razlagati tako, da bo porabil največ toliko, kot uspe sproti ustvariti. V danem primeru, ki žal ni osamljen, pa je dolžnica po zaključenem osebnem stečaju praktično v enakem problemu, kot je bila pred njim, država pa je za to porabila veliko denarja. Najbrž se da izračunati, koliko stane državo celotno procesiranje takšnega primera na stečajnem sodišču (poleg stečajnega upravitelja, katerega stroški so javno objavljeni, nas nekaj stanejo še sodnica, zapisnikarica, objave na portalu AJPES itd.) Zanimivo je tudi, koliko stane državo brezplačna pravna pomoč za ščitenje takšnih problemov. Po kakšnih merilih se brezplačna pravna pomoč v realnem življenju sploh dodeljuje? Je dovolj, da si dokazano reven, ali mora biti tudi problem, zaradi katerega se zatečeš po brezplačno pomoč, upravičen? Je izmikanje plačevanju obveznosti lahko upravičen razlog za to, da državni proračun dolžniku financira odvetnika?

V Italiji se ob uvedbi stečajnega postopka kar po uradni dolžnosti z zadevo seznani tudi državno tožilstvo. In če najde kakršne koli sumljive okoliščine, kazensko preganja morebitne kršitelje. Sprašujem se, ali ne bi veljalo v Sloveniji razmisliti, da bi se v zgodbe, kot je opisana v tem prispevku, vključili tudi določeni strokovnjaki s področja zdravstva oziroma sociale. Morda pa ima oseba, ki ravna po vzorcu, kot ga opisujem v tem prispevku, še veliko večje zdravstvene probleme od finančnih?

Težko je izračunati, koliko prispeva k poslabšanju plačilne discipline dejstvo, da si lahko premnogi privoščijo takšno ravnanje.

Vsakdo, ki v Sloveniji prodaja podjetjem, zlahka preveri, ali ima njegov kupec blokiran transakcijski račun ali se morda celo nahaja v kakem insolvenčnem postopku. Glede na število osebnih stečajev pa vsekakor velja priporočilo, da je potrebno tudi pri prodaji fizičnim osebam ravnati skrajno previdno. Ob doslednem preverjanju svojih kupcev – potrošnikov pa seveda ne smemo pozabiti na omejitve, nad katerimi bdi urad informacijskega pooblaščenca. Ampak to je že tema, vredna posebnega prispevka…